Čustva

Je že tako, da ima vsak človek v življenju različne priložnosti, da pokaže različna čustva.

Tebi ...

Najprej si mi bil znanec, potem vedno boljši prijatelj, potem fant. Imela sem te rada, ljubila sem te, prebolevala sem te in prebolela sem te. Potem sem te lahko sprejela kot mojega najobljšega prijatelja, človeka, kateremu lahko zaupam vse in še več, človeka, kateri se smeje z mano, kateri me skuša s smehom in sarkazmom spraviti v boljšo voljo, človeka, ki mi stoji ob strani v dobrem in slabem, ki me podpira v traparijah, ki sem jih počela. 

Bil si mi vse to in še več. 

Potem je prišla ona. Vedno sem se bala tega, da te bom izgubila zaradi ženske. Da bom zaradi ženske, ki bo prišla v tvoje življenje, izgubila svojega najboljšega prijatelja. In zgodilo se je kot strela z jasnega. Kar naenkrat sem pristala med izbrisanimi. Izbrisal si me iz svojega življenja kot zadnjo smet na tem svetu. 

Razumem, da ti je veliko do nje, privoščim ti vso srečo tega sveta, ampak ne razumem, kako se lahko z lahkoto odpoveš najboljši prijateljici samo zato, da ne bi imel težav s svojim dekletom. Zakaj? Ne počutim se krivo, da se je najino prijateljstvo končalo, res ne.

Vem, znam biti naporna, sitna, tečna, karkoli negativnega. Pa je to dovolj, da prekineš vse, da enostavno pozabiš, da obstajam, da postaviš ob stran vse, kar sva do sedaj zgradila kot prijatelja? Resnično sem te imela za najboljšega prijatelja, ampak več kot očitno sem bila spet naivna in sem mislila, da je to obojestransko. Motila sem se. Pravijo, da se je motiti človeško. Ampak zakaj se potem ob vsem tem ne počutim kot človek ampak kot odvržena smet? Boli, res boli.

Kakorkoli že, želim ti, da si srečen. Želim ti, da je ona tista prava zate in upam, da te ceni in da te ima rada tako kot ti njo. 

Pravijo, da je vsako slovo težko, ampak če je treba, je treba, zatorej:

 ~ Zbogom, dragi prijatelj. ~

Life ends when you stop dreaming. 

Hope ends when you stop believing.
Love ends when you stop caring.
Friendship ends when you stop sharing.

...

Ko nisem želela, da se zaljubiš vame, si se zaljubil.

Ko nisem verjela v to, da se lahko zaljubim vate, sem se zaljubila.

Ko sem se zaljubila, je bilo prepozno, ker sem te s svojimi dejanji in s svojimi besedami že odgnala proč.

Kaj mi ostane sedaj? Spomin na dve noči, preživeti s tabo, ko sem zaspala v tvojem objemu in se na istem mestu tudi zbudila.

In zdaj te moram pozabiti, ker preveč boli. Mislila sem, da ti lahko dajem samo strastne noči, pa ne gre. Želim si te, želim si tvoje dotike in strast, ki je med nama. Ampak želim si tudi tvoje ljubezni, ki pa je ne bom nikoli (več) deležna.

Vem, da ne čutiš moje bolečine, ampak je tu, v mojem srcu, prisotna že nekaj dni. Sprva sem jo hotela potlačiti globoko vase, pa ni šlo. Sedaj je tu in z njo tudi solze v mojih očeh.

Torej, kako te pozabiti, preboleti? Kako sprejeti dejstvo, da je v tvojih očeh in mislih druga?

Kot ti velikokrat rečeš ... ma što da želim, sve je tako daleko ...

Daj mi čas ...

"Kam se ti tako mudi? Jst še ne mislm umret, moja čustva do tebe tud ne, ti pa upam, da tud ne."

Tako se je glasil sms, ki sem ga prejela od njega mesec in pol nazaj. Ko je rekel, da potrebuje malo več časa. Sej vem, da to nikoli ne pomeni nič dobrega, ampak v redu, sem si rekla in mu dala čas. Toliko časa, da če so kdaj kaka čustva bila prisotna na njegovi strani, da še teh ni več. In spet, ostala sem sama s strtim srčkom, ki se že kar nekaj časa ni popolnoma zacelilo.

Zakaj to sploh pišem? Zato, da dam iz sebe. Kdor me pozna, ve, da se zaprem vase, ko me kaj daje in se težko odprem. Zato sem se pred parimi leti odločila pisat blog, kamor sem pisala svoje frustracije in jamranja. Sedaj delam enako, ker ne zdržim več, ne morem več držati v sebi. Preveč boli in občutek imam, da mi bo razneslo dušo in srce. Zlomljena sem. Saj se počasi pobiram in sestavljam koščke sebe nazaj, ampak to ni to, ne še. Se skušam zamotit, pa mi ne uspeva najbolje. Ko sem v družbi, še gre, ko pridem domov in sem sama ... saj veste, kako to gre. Razmišljanja, razglabljanja in pogovori. Pogovarjam se v mislih sama s sabo, razmišljam, kaj bi lahko spremenila, da bi bilo drugače, pa vem, da ne morem ničesar spremenit, sebe pa dejansko nočem spremenit. Kdor me bo želel, me bo moral želeti točno tako, kakršna sem. 

V glavnem, boli, kot pri norcih. Vem, da bo nekoč bolje, ampak trenutno boli, preveč. Zakaj toliko zavajanj? Zakaj toliko prijaznih in lepih besed, če nič od tega ni bilo mišljeno resno? Zbrisala sem vse sms-e, pa se še vedno spominjam do besede natančno, kaj je v nekaterih pisalo. V tistih, ki so mi dajala upanje. Sedaj tega upanja ni več. 

A sem spet postala naivna deklica, takšna kakršna sem bila pri 17ih letih? Močno upam, da ne.

Okoli sebe bom ponovno zgradila leden zid, skozi katerega bom spustila samo tistega, ki mi bo dokazal, da je vreden tega. Tistega, ki mi bo dokazal, da zmore stopiti led. Tistega, ki ne bo potreboval časa zato, da bi vedel, ali želi biti z menoj ali ne. Ja ali ne, druge opcije ni.

~¤ Sometimes I wish I were a little kid again, skinned knees are easier to fix than broken hearts. ¤~

Ponovno ...

... začenjam s svojo blogersko kariero.

Ponovno se je v meni nabralo en kup stvari, ki jih enostavno moram dati iz sebe in zaradi tega ponovno pišem spletni dnevnik - blog. Tistega prvega imam še vedno zaklenjenega in bo tako ostalo. Danes, 25. novembra v letu 2010 začenjam pisanje na novo, z novimi zgodami in prigodami neke zmedene deklice, ki pri svojih 25ih letih še vedno ne ve točno, kaj želi.

Se beremo, kmalu!

P.S.: To lahko vzamete kot grožnjo, sploh tisti, ki ste navajeni mojih jamrajočih objav ;)